Menu
Motivational Kick

Pa sej ti sploh ne živiš z mano!

Danes med sprehodom po mestu sem šla mimo enega izmed blokov. Slučajno so moja ušesa za trenutek uspela ulovit pogovor neke mame z najstnikom. Sredi njune debate (no, v tistem trenutnku je bolj govorila mama) je mojo pozornost pritegnila ena izjava: “Pa sej ti sploh ne živiš z mano! Živiš s seboj in s svojim telefonom.”

Pa me je prešinila misel… “Hmm… Zanimiva trditev!” sem si rekla. “Pa imam idejo, kaj bom danes pisala!”
Misel sem si posnela na… telefon. Ja, na mobilni telefon. In vprašanje, ki sem si ga postavila je bilo, kdo od nas zdaj res živi “samih s seboj” (ali po domače, kot bi slišali na posnetku: “kulk nas pa zdej živi res samih s seboj?) Brez da bi telefoni, računalniki, tablice ipd. vplivali na naše življenje?

O uporabi, prednostih in slabostih tehnologije je brez dvoma narejenih in napisanih že ogromno študij, novic in člankov.

Ta današnji mini dogodek, ki mi je nesluteno priletel na uho, pa mi je narisal pred oči moje otroštvo, ko vse te stvari niso bile pomembne. Ko je bila točnost odločilnega pomena, a se boš s prijatelji odpravil kam ali ne.
Dogovorjeni smo bili ob 15h. Če si bil takrat tam, super, akcija, gremo! Če pa ne, si zamudil. Ni bilo javljanja v stilu: “juj, malčk bom zamudila.”


Na srečo sicer nikoli nisem imela pretiranih težav s točnostjo. Všeč mi je ideja o tem, da je to lahko ena izmed mojih vrlin. Seveda se zgodijo izjeme. Pa vendar ne velikokrat. In v takih primerih mi moj “fon”, kot mu rečem, še kako pride prav, da vnaprej sporočim, če sem slučajno v zamudi. (Kadar zamujam, svojo zamudo še kako dobro ocenim in izračunam. Tako da sogovornik na drugi strani lahko vidi v sporočilu ali pa zasliši po telefonu slikovito natančno številko, recimo v tem stilu: “Sporočam, da bom zamudila 7 minut.”)

See Also

Tehnologija torej v naša življenja prinaša oboje: tako slabo, kot dobro.

Meni je recimo všeč, kako lahko v tem trenutku pišem ta zapis in ga bom potem lažje prenesla na splet z enostavnim ‘copy-paste’. Všeč mi je, kako se mi je z novim letom spremenilo življenje na bolje, ker sem s pomočjo “pametne” ure končno začela piti zame potrebne količine vode. Všeč mi je, koliko stvari lahko opravim s “fonom” (fotke, zapiski, maili…).

Pa vendar držim do tega neko distanco… Kakšno?

Še vedno obožujem občutek, kadar pišem z roko. Sploh z nalivnim peresom. Ko se tinta zliva v eno s papirjem. Včeraj sem recimo poskusila pisati z levo roko (sicer pišem z desno) – no, tega izdelka si ne želiš videti. 😀
Uživam v omamnem vonju knjig. Še bolj pa seveda v branju knjig. Rada vonjam zrak, zrem v hladno modrino neba, na morju poslušam butanje valov ob skale… Se slinim med pripravo hrane in zaprem oči od užitka, kadar mi nekaj res noro uspe speči ali skuhati.
Moj izredno pomemben del življenja: glasba. Ta čarovnija, ki se zgodi ob stiku telesa z inštrumentom. Kadar igram… Kadar poslušam živo glasbo…

In…
najbolj cenim iskren pogled, topel objem in prijazno besedo, človeka, osebe ki mi je ljuba.
Tega pristnega občutka živosti ne more nadomestiti nobena tehnologija.
 In oh, kako odštevam! Odštevam dni do trenutka, ko bom to lahko spet počela brezskrbno. Delila objeme.
In če se ti, ki zdaj to bereš, in moja malenkost poznava… Oh kako se veselim, da te spet vidim v živo!

No Comments

    Leave a Reply